Preskoči na vsebino


Duhovna misel

Duhovna misel september 2010

Večina se nas je rodila v družini. Še ne zavedajoči smo se radi zatekli v varno zavetje matere ali očeta, kasneje tudi bratov in sester, če smo mlajši in prihajamo iz številčnejše družine. V odraščajoči dobi smo spoznavali čutečo in ljubeznivo materino srce ter varno in zanesljivo očetovo roko. Poleg hrane in obleke so nas učili in pripravljali na samostojno življenje ter nas vzgajali v dobre in verne kristjane. Za vse to in še več jim bodimo nenehno hvaležni.

Moč za vse to so črpali iz vere in blagoslova, ki so ga prejeli ob sklenitvi cerkvene poroke, ko so pred Bogom obljubili medsebojno zvestobo vse do smrti. Lahko rečemo, da so s sklenitvijo krščanske zakonske zveze v svoje življenje povabili Boga.

Zakon je tako v Stari kakor tudi v Novi zavezi tista skupnost, ki v Božjih očeh zaseda najvišje mesto. Sveto Pismo se začenja s stvarjenjem moža in žene po božji podobi in sličnosti: Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. (1 Mz 1,27) in se končuje z videnjem 'Jagnjetove svatbe': Veselimo se in radujmo ter mu izkažimo čast, zakaj prišla je Jagnjetova svatba in njegova nevesta se je pripravila. (Raz 19,7) Od začetka do konca govori Sveto pismo o zakonu in njegovi 'skrivnosti', o njegovi postavitvi in o smislu, ki mu ga je dal Bog, o njegovem izvoru in njegovem namenu, o njegovih težavah, izhajajočih iz greha.

Zakonska zveza med možem in ženo je med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjena v dostojanstvo zakramenta, zato cerkvena poroka ali sveti zakon ni le običaj, ampak sveti zakrament, ki posvečuje ljubezen med zakoncema.

Bog, ki je ustvaril človeka iz ljubezni, ga je tudi poklical k ljubezni, temeljni in prirojeni poklicanosti vsakega človeškega bitja, kajti on sam je ljubezen. Ker ju je Bog ustvaril kot moža in ženo, postane njuna medsebojna ljubezen podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Zato je ljubezen med možem in ženo po Božji volji sveta in neločljiva. V svojem oznanjevanju je Jezus brez dvoumja učil glede prvotnega smisla zveze moža in žene, kakršno je hotel Stvarnik od začetka: od Mojzesa dano dovoljenje, da mož odslovi svojo ženo, je bilo popuščanje nasproti trdoti srca (prim. Mt 19,8); zakonska zveza moža in žene je nerazvezljiva; Bog sam jo je sklenil: Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje, (Mt 19,6) pravi Jezus v evangeliju. Zakrament svetega zakona je edini zakrament, ki ga ne podeli duhovnik in je samo priča Cerkve. Zakrament si namreč podelita zaročenca sama. Poročita se tako, da si kot delivca Kristusove milosti medsebojno podelita zakrament zakona, ko pred Cerkvijo izrazita svojo privolitev, s katero se zaročenca drug drugemu izročita in sprejmeta.

Izročitev drug drugemu s podelitvijo Kristusove milosti je bila za mnoge, ki ste sklenili Cerkveni zakon, znamenje prave zakonske ljubezni, povezane z Božjo ljubeznijo. Bog, ki je ustvaril človek, mu je naročil: Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita. (1Mz 1,28) Tako je poklical človeka k soustvarjanju novega življenja in želi obilno blagoslavljati skupnosti, v katerih se poraja novo življenje. Bog vas blagoslovi!

Lokacija: