Preskoči na vsebino


BESEDA ŽIVLJENJA april 2009

Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!

Ali si opazil, kako na splošno življenja ne živiš, ampak životariš v pričakovanju nekega €œpotem€, ko bi moralo priti nekaj €œlepega€?

Nekaj lepega, ki pride potem, seveda mora priti, a ni tisto, kar pričakuješ. Božanski čut te nagiba, da pričakuješ nekoga ali nekaj, kar bi te moglo zadovoljiti. Morda misliš pri tem na praznik, na prosti čas ali na kakšno posebno srečanje ... Ko pa to mine, nisi zadovoljen, vsaj popolnoma ne. In znova se potopiš v sivo vsakdanjost, ki je ne živiš s prepričanjem, vedno v pričakovanju.

V resnici pa je med prvinami, ki sestavljajo tudi tvoje življenje, ena, kateri nihče ne more uiti: to je srečanje na štiri oči z Gospodom, ki prihaja. To je tisto €œlĂŠpo€, po katerem nezavedno težiš, ker si ustvarjen za srečo. In polno srečo ti lahko da samo On. In Jezus, ki ve, kako sva ti in jaz slepa pri iskanju sreče, nas opominja:

Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!

Bodite budni. Bodite pozorni. Bedite.

Za mnoge stvari na svetu namreč ne veš zanesljivo, o eni pa gotovo ne moreš dvomiti: da boš moral nekega dne umreti. To pa za kristjana pomeni, da se znajde pred Kristusom, ki pride.

Morebiti tudi ti, kakor večina, hotĂŠ, namenoma pozabljaš na smrt. Bojiš se tistega trenutka in živiš, kakor da ga ne bo. S svojim življenjem na zemlji, s tem da vanj vedno bolj poganjaš korenine, govoriš: Pred smrtjo trepetam, torej je ni. A tisti trenutek bo prišel, kajti Kristus gotovo pride.

Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!

S temi besedami mĂŠni Jezus svoj prihod poslednji dan. Kakor je med apostoli šel v nebo, tako se bo vrnil. A te besede hočejo povedati tudi to, da Gospod pride ob koncu življenja vsakega človeka. Sicer pa, ko človek umre, je zanj konec sveta.

Ker ne veš, če bo Kristus prišel danes, nocoj, jutri ali čez eno leto ali več, moraš biti buden. Prav kakor tisti, ki so budni, ker vedo, da bodo tatovi prišli izropat njihovo hišo, ne vedo pa, katero uro.

In če Jezus pride, pomeni, da je to življenje minljivo. Če je tĂĄko, ne le da ga ne smeš razvrednotiti, ampak mu moraš pripisovati največji pomen. Na tisto srečanje se moraš pripravljati z vrednim življenjem. [...]

Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!

Gotovo moraš tudi ti bedeti. Tvoje življenje ni samo mirno zaporedje dejanj, ampak je tudi boj. In tvoji prvi sovražniki so najrazličnejše skušnjave: tiste, ki zadevajo spolnost, nečimrnost, navezanost na denar, nasilje.

Če vedno bediš, ne boš dovolil, da te Jezus preseneti. Dobro pa bedi tisti, ki ljubi. Bedi ljubezen.

Kadar ljubiš kakšnega človeka, srce vedno bedi in ga pričakuje. Vsaka minuta, ki mine brez njega, je namenjena njemu.

Tako ravna zaljubljena mlada žena, ko se trudi ali pripravlja, kar lahko služi njenemu odsotnemu možu: vsako stvar naredi zaradi njega. In ko pride, v njenem veselem pozdravu zveni radostno delo celotnega dne.

Tako ravna mama, ko malo zadremlje, medtem ko bedi ob svojem bolnem otroku. Spi, a njeno srce bedi.

Tako ravna, kdor ljubi Jezusa. Vse dela zanj, ki ga srečuje vsak trenutek v preprostih izrazih njegove volje in ga bo svečano srečal tisti dan, ko bo prišel.

Bilo je 3. novembra 1974. V kraju Santa Maria, na jugu Brazilije, se končuje duhovno srečanje 250 mladih, katerih večina je iz mesta Pelotas. Prvi avtobus s petinštiridesetimi potniki je ravno odpeljal: veliko je petja, veselja in ljubezni do Jezusa. Med vožnjo nekatera dekleta skupaj zmolijo žalostni del rožnega venca in prosijo Marijo, da bi ostale zveste Bogu, do smrti. Na nekem ovinku zgrmi avtobus zaradi mehanične okvare v petdeset metrov globok prepad in se trikrat prevrne. Šest deklet izgubi življenje.

Ena izmed preživelih pravi: Od blizu sem videla smrt, vendar se nisem bala, ker je bil tam Bog.

Druga: Ko sem opazila, da se sredi razbitin lahko premikam, sem pogledala zvezdnato nebo, pokleknila med telesa svojih prijateljic in molila. Bog je bil tam ob nas ... Oče Carmen Regine, ene od žrtev, je povedal, da je hčerka pogosto ponavljala: Lepo je umreti, očka, ker greš živet z Jezusom.

Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!

Dekleta iz Pelotasa so bedela, ker so ljubila, in ko je prišel Gospod, so mu šla radostno naproti.

Chiara Lubich

Lokacija: