Preskoči na vsebino


Kaj pomeni biti zdrav?

Kaj je zdravje, kaj bolezen €“ kaj lahko pričakujem od uradne medicine?

Če me kdo vpraša, ali sem zdrava, mu brez pomisleka odgovorim, da sem. Nimam težav, zaradi katerih bi morala jemati zdravila, nimam t.i. infektov, nimam težav s srcem, z želodcem€Ś Tudi bolečin nimam. Edina moja težava je, da težko hodim, vedno teže, in da sem pri hoji zelo negotova, da me malo zanaša. Ampak to je tako zelo postalo del mene, da se zaradi tega ne počutim bolne.

Zaradi izkušnje in seveda zaradi ljudi, ki sem jih v življenju srečevala kot bolnike, sem se vsa leta, kar hodim svojo pot na področju medicine, spraševala, kaj je zdravje, kaj bolezen, kaj pomeni zdraviti, kaj lahko pričakujemo od uradne medicine€Ś.

Zanimivo je poslušati ljudi, kakšne se počutijo, zdravi ali bolni. Nekdo se bo z enakimi težavami imel za hudo bolnega, nekdo drug bo rekel, da je zdrav. Ali je potem medicina tista, ki lahko presodi, kdo je zdrav in kdo bolan?

V svoji praksi sem srečevala različne ljudi. Spominjam se ženske, stare okoli petinšestdeset let, ki je s pljučnim rakom prvič prišla v mojo ambulanto. Spraševala sem jo o prejšnjih boleznih in zagotavljala mi je, da je bila vedno zdrava. Vendar sem v odpustnici iz bolnišnice, od koder so jo pošiljali, videla, da ima sladkorno bolezen. Takole mi je odgovorila: Ah, veste, to imam pa že dvajset let in si vbrizgavam inzulin. Na to sem se že tako navadila, da se zaradi tega sploh ne počutim bolne. Kakšna je bila ženska, bolna ali zdrava? Kdo lahko to reče?

Ali pa bolnik s pljučnim rakom in razsevki v možganih, ki so mu prizadeli center za govor. Na obsevanje glave je hodil od doma in ob koncu se je pojavil s šopkom rož. Sedla sva in se malo pogovarjala. Takole mi je zatrjeval: Veste, počutim se zdravega. Malo težje sicer govorim, nekateri me težko razumejo. A moja žena me razume in to je zame najbolj pomembno. Naj bi ga prepričevala, da to ni res, da je hudo bolan? S kakšno pravico bi to počela?

Ljudje, ki danes razmišljajo o tem, kaj je zdravje, zagotavljajo, da to ni stanje, ampak je pot. Zdravje ni stanje z normalnimi izvidi, kot to piše v knjigi, marveč je pot, ki jo človek prehodi z vsemi težavami, ki jih ima. Zdravje je način, kako človek lovi ravnotežje med težavami. Je vedno subjektivna stvar: pomembno je, kako jaz doživljam svoje težave, kako sem jaz zadovoljen s svojim življenjem. Kaj pomagajo najboljši izvidi, če se sam sebi zdim bolan in zato težko živim. Poznam veliko ljudi, ki so zelo odvisni od svojih izvidov. Če so ti v redu, se počutijo dobro, če niso, se počutijo bolne. Škoda. Namesto da bi sami v sebi občutili svoje stanje. Zdravje ne pomeni tega, da so izvidi v redu, ampak je pomemben ves odnos do življenja, do bolezni, prizadetosti in smrti €“ kako človek ob vsem tem živi, kako komunicira s svetom, kako se zaveda, da je v bistvu on sam tisti, ki se odloča o svojem življenju in kako tega ne more prepustiti drugim, tudi medicini ne.

Tu se pojavi vprašanje, kdo zdravi. Osebno sem prepričana, da je vedno Bog tisti, ki zdravi in da ozdravitev pomeni veliko več kot samo reparaturo obolelega organa. Bog zdravi človeka kot celoto. Za to se poslužuje različnih poti in medicina je gotovo ena najpomembnejših. Prav tako pomembno pa je še vse ostalo, kar spremlja bolnika. Pomembni so vsi ljudje, ki kakorkoli prihajajo v stik z bolnikom, pomembni so zunanji pogoji, ki bolniku življenje olajšajo ali otežijo. Včasih so pomembne in za zdravje bistvene drobne stvari, na zunaj tako preproste, da se medicini ne bi zdelo vredno govoriti o njih.

Kdo in kaj mi največ pomaga?

Poskušala bom pobrskati po sebi in ugotoviti, kaj meni pomaga, da sem s svojim življenjem zadovoljna, da rada živim. Medicina ostaja pri tem nekje ob strani. Cenim jo in priznam, da je lahko v marsičem v pomoč, v primeru moje bolezni pa sploh ni bistvena. Morda mi tu pomaga moje medicinsko znanje, saj bolje vem, kje lahko pomoč pričakujem in kje ne.

Kaj torej meni bolj pomaga kot medicina? Najprej je tu moj temeljni odnos do življenja, bolezni, prizadetosti, starosti in smrti. To, da v vsem, kar se mi dogaja, tudi v težkih stvareh, tudi v moji bolezni, vidim smisel, vidim del svoje življenjske poti. Nekaj tega mi je bilo dano po značaju, po starših in ljudeh, ob katerih sem se oblikovala, del pa je sad osebnega iskanja in neprestane refleksije. Z občutkom, da ni nič v mojem življenju naključno, tudi to ne, kar bi sama raje zamenjala ali izpustila, lažje in bolj sproščeno živim. Včasih tudi z radovednostjo, kaj mi bo življenje še prineslo.

S tem je povezano stalno preverjanje, kaj mi je v življenju zares pomembno, čemu je treba posvečati največ pozornosti. Prav ob bolezni prihaja to najbolj do izraza. Marsikaj, česar ne zmorem, sploh ni tako pomembno zame, sploh ni bistveno in zelo hudo bi bilo, če bi zaradi tega trpela. Včasih si mislim, da bi moje bistvo, tisto, kar je najgloblje in najbolj pomembno, ostalo nedotaknjeno tudi, če bi morala opustiti prav vse aktivnosti. Prav to pa me navdaja z občutkom, da pravzaprav ne morem ničesar izgubiti, tudi če na videz izgubljam svojo samostojnost.

Zelo dobrodošlo mi je, da znam biti sama, da tega ne doživljam kot težo, ampak kot dragoceno priložnost, ki mi daje možnost, da se v tišini in miru vedno znova vračam k bistvu.

Ob tem pa sem vedno vesela in hvaležna za vse ljudi, ki jih srečujem, ob katerih se bogatim. Za mnoge lahko rečem, da so zame pravi dar.

Ali sem uspešna?

Vsak človek želi biti uspešen. Tudi čas, v katerem živimo, zelo poudarja človekov uspeh. Začenja se že v šoli, v službah, v športu, pa seveda tudi doma.

O uspehu sem s precej spraševala. Delala sem z bolniki, katerih mediano preživetje je bilo slabo leto. To pomeni, da jih je večina preživela slabo leto od takrat, ko so ugotovili bolezen €“ ob vsem zdravljenju, ki smo ga bolniku lahko nudili. Ne samo pri nas, tudi drugod po svetu. Kot bodoče zdravnike so nas v času študija vzgajali, da bomo bolnike zdravili in jih zdrave ali čimbolj zdrave pošiljali nazaj v življenje. Moji bolniki pa so umirali. Po kriterijih medicine sem bila torej neuspešna zdravnica. Z občutkom, da pri delu nisi uspešen, pa lahko preživiš leto, dve, morda tri, potem pa je bolje, da si poiščeš drugo delo, če hočeš brez škode zase dočakati upokojitev. Prav zato sem morala razčistiti, kaj mi pomeni uspeh.

V lepem spominu imam negovalko iz doma za starejše občane, ki mi je odgovorila: Zame je uspeh to, da se vrnem z dopusta in mi stari ljudje v domu rečejo: Pogrešali smo vas! Ženska, ki ima težko delo, za katero ni ravno dobro plačana, živi z občutkom, da je uspešna.

Zase se sprašujem, kaj je moj uspeh, kaj bom ob koncu življenja morda pokazala kot svoj največji uspeh. Ali bom sploh lahko kaj pokazala?

Nimam družine in otrok, s katerimi bi se lahko pohvalila in ki bi na svoj način nadaljevali moje delo. Nisem umetnica, da bi zapuščala umetnine. Nekaj malega pišem, a to so vsakdanje stvari, ki so tako rekoč last vseh. Moji rakavi bolniki so v glavnem pokojni. Zdaj sem že deset let v pokoju, kar pomeni, da ne delam več v bolnišnici. V zadnjih tridesetih letih sem veliko pisala, predavala in se pogovarjala o bolezni in smrti in morda v kom prebudila nadaljnje razmišljanje. To je bil gotovo pomemben del mojega življenja, ampak tudi to je nekaj, kar je v nas vseh, morda sem samo začenjala pogovore o tem, o čemer vsi razmišljamo. Bila sem soustanoviteljica Slovenske karitas in Slovenskega društva hospic, ampak to je sedaj zame preteklost in tega nisem nikoli jemala kot poseben uspeh. Ali je potem sploh kaj, za kar bi lahko rekla: to je moj uspeh?

Morda je takšno spraševanje posledica naše splošne obsedenosti, da moramo pokazati svoje uspehe. Kaj pa če bo moj največji življenjski uspeh takrat, ko bom sprejela svojo nemoč, svojo odvisnost, upadanje svoje moči in sposobnosti, da bi sploh še kaj naredila? Nihče ne bo o tem govoril, nobenega priznanja ne bo od nikoder. In vendar bo morda prav to najpomembnejše v mojem življenju. Kdo ve? Moja četrta kariera bo, ne glede to, kaj mi bo prinesla, na prav poseben način uspešna. Ne v smislu, kot uspeh pojmujejo v svetu nasploh, ampak drugače, na bolj bistven način.

Ob vsem tem mi prihaja na misel jerihonska roža, o kateri sem že velikokrat govorila in pisala. Ta jerihonska roža me še vedno spremlja in se mi zdi s svojo simboliko zelo zgovorna.

Jerihonsko rožo so mi podarili na seminarju za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, ki sem ga imela pred mnogimi leti za Slovence v Stuttgartu. Na videz je to neugledna kepa suhega sena, v resnici pa skriva v sebi neizmerno moč. Jerihonsko rožo najdemo v puščavah Afrike in Azije, je izredno neobčutljiva za vročino in sušo. V suhem stanju, ko je na videz mrtva, lahko preživi desetletja. V suhem stanju jo veter lahko ponese na stotine kilometrov daleč. Če na tem potovanju pride do oaze in do vode, že v nekaj urah ozeleni.

Jerihonska roža govori tudi meni. Nesmiselno je premišljevati, kaj vse zmorejo drugi, kaj vse bi želela, če bi zmogla in podobno. Edino pomembno je, da znam tisto energijo, ki jo imam, zares dobro uporabiti, iz nje nekaj narediti. In prav to se mi zdi, da mi kar zadovoljivo uspeva. Prav tega sem se v mnogih letih naučila in to mi omogoča, da sem s tem, kar zmorem, zadovoljna. Morda je to del mojega uspeha.

Umetnost izpuščanja

Mnogo stvari sem morala vedno znova izpuščati in še vedno jih bom morala, ne glede na to, kako dolgo bom živela. Ko sem se o tem pogovarjala z neko novinarko, me je opozorila, da bi bilo bolje govoriti o izgubljanju kot o izpuščanju. Vendar se mi zdi, da prav v tem tiči bistvo. Res je, da neprestano izgubljamo, če to hočemo ali ne. Res pa je tudi, da je položaj povsem drugačen, če smo pripravljeni izpustiti vajeti, s katerimi smo krojili in krotili svoje življenje, če smo se pripravljeni posloviti od tistega, kar nam je drago, in kot nov izziv sprejeti nove razmere. Izpustiti pomeni v bistvu aktivno dejanje. Izgubiš takrat, kadar sam ne posegaš v dogajanje.

Zelo pomembna stvar, ki jo trenutno izpuščam, je moja sposobnost gibanja. V določeni meri izgubljam svojo samostojnost. Mnogo stvari ne morem več opraviti sama. Potrebujem pomoč.

Graditev nove kulture

Ko se srečujem z najrazličnejšimi ljudmi, vedno bolj čutim, kako je vsak od nas vsaj v neki točki ranljiv in ranjen, kako potrebujemo drug drugega in kako dobro je, da si to povemo.

Morda se imam prav moji multipli sklerozi zahvaliti za to vedenje. Če bi bila povsem zdrava, bi lahko imela veliko razumevanja za svoje bolnike, lahko bi toplo človeško pristopala k njim, ne bi pa imela takšnega občutka solidarnosti z njimi, kot ga imam s svojo izkušnjo bolezni. To se morda komu sploh ne zdi pomembno, mene pa napolnjuje z zavestjo, da sem del velike človeške družine, del resničnega življenja, ki je včasih trdo in se ti zdi, da tako ne bo moglo iti naprej €“ in takrat mi zavest solidarnosti pomaga živeti, saj se odprejo možnosti, ki jih prej niti slutil nisi.

O tem in še o marsičem razmišljam ob svoji nemoči. Ne da bi se poceni tolažila, ampak preprosto zato, ker čutim, da je lahko tudi nemoč vrednota, ki ti odpre vrata v razsežnosti, ki jih sicer človek ne bi nikoli razumel. Zato bi želela za nas vse, da svoje nemoči ne bi jemali samo kot težko breme, ki ga moramo nositi, marveč tudi kot priložnost, da kot ljudje postanemo večji.

Bistveno za mojo vero in upanje

Ranjeni Zdravilec €“ po njegovih ranah smo bili ozdravljeni ( Iz 53,2-5). Vedno znova me besede preroka Izaija pretresejo. Pri liturgiji jih prebiramo v velikem tednu. Zdijo se mi bistvene za mojo vero, za vse moje življenje. Bog, v katerega verujemo, si je v Jezusu Kristusu nadel človeško podobo, postal eden izmed nas, hodil po poti našega trpljenja in stisk, celo umrl je. Postal je ranljiv, da bi po njegovih ranah ozdraveli. Nekaj nepojmljivega za Boga. Prav to je jedro moje vere in osmišlja vse težko, kar mi v življenju prihaja na pot.

To je hkrati naročilo nam za naše življenje. Ne kot močni in zdravi, ampak kot ranljivi in ranjeni smo lahko solidarni med seboj in si pomagamo. To je bistveno sporočilo našega Boga, ki ga svet v katerem živimo, le težko razume. To tudi pomeni, da imajo vsi bolni, invalidni ali kakorkoli prizadeti v svetu posebno mesto in je prav zaradi njih svet drugačen.

€ŚIn obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja, bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo. ( Raz 21, 1-4) Te besede iz Knjige razodetja so ene mojih najljubših. Naše veliko upanje in pričakovanje! Če bi to upanje v naših srcih zamrlo, bi se naše življenje ustavilo.

S problemom upanja sem se morala pri svojem delu s hudo bolnimi veliko ukvarjati. Ali človek, ki je hudo bolan in ga bo bolezen verjetno v kratkem privedla do smrti, sploh lahko upa? V kaj? Ali je upanje samo ozdravitev ali je še kaj drugega? Porajalo se mi je veliko vprašanj, ki sem jih morala najprej razčistiti pri sebi, če sem s hotela srečevati z bolniki.

Upanja ne moreš nekomu dati. Lahko samo upaš z njim in za bolnika je zelo pomembno, da ima okrog sebe ljudi, ki z njim upajo.

Če bi bilo upanje samo v tem, da ne boš umrl, smo prav vsi v brezupnem položaju, ker bomo gotovo vsi umrli. Pa se vendarle ne počutimo tako. Upanje mora torej biti nekaj več kot ozdravitev.

Poleg tega velikega upanja, da mora nekoč kljub vsemu biti vse dobro, pa je še neko drugo upanje, ki bi ga lahko imenovali upanje majhnih korakov. Upati pomeni videti možnost za naslednji korak, nič več. Ne kaj bo čez eno leto, ampak kaj tukaj in zdaj lahko naredimo za bolnika. Če nam umirajoči reče, da se boji, mu ne pomagamo, če mu zatrjujemo, da še ne bo umrl. Upanje je v tem, da mu zagotovimo, da bomo ostali z njim, ne glede na to, kaj se bo dogajalo.

Upanje majhnih korakov je vedno zelo konkretno. Če na primer tetraplegik, ki ima prizadete vse štiri ude, reče: Upam, da bom kmalu tekal naokrog, in mu pritrdite, mu s tem prav nič ne pomagate. Dejstvo je, da ne bo tekal naokrog. Če pa mu rečete: Naredili bomo drugače. Dali te bomo v voziček in te z vozičkom vozili okrog, je to nekaj, kar je izvedljivo in je res. Upanje ni nikoli v laži.

Tudi sama upam, da bom lahko čim dlje ostala vsaj za silo gibljiva in zmožna živeti v svojem stanovanju. Upam, da bom vedno znova našla ljudi, ki mi bodo pomagali in bodo pripravljeni ostati ob meni. Upam, da ne bom obupala in da bom znala ohraniti življenjsko vedrino. In upam, seveda, da bo nekoč vse dobro. Ni nujno, da sedaj vem, kako.

Dr. Metka Klevišar

(Odlomke na temo predavanja iz njene knjige Moja četrta kariera, Mohorjeva družba Celje, 2004, izbrala in priredila Darinka Slanovec)

Lokacija: