Preskoči na vsebino


Kljubovalna moč duha

Drage invalidke in invalidi, svojci in prijatelji ter vsi skupaj, moram vam povedati, da se bojim tega predavanja. Ko sem sinoči poslušal tri izmed vas, kako pristno ste pripovedovali svoje izkušnje €“ to so bila dodelana, vrhunska človeška spoznanja, - sem si rekel, da nimam kaj dodati.

Tako da, ko bomo nocoj razmišljali ob Franklovem stavku kljubovalna moč duha, to je njegova besedna zveza, bomo razmišljali skupaj. Ostajamo v okviru teme te razstave, to je: zdrav duh v bolnem telesu. Vprašanje je, kdaj to drži, kdaj pa drži stari latinski rek: zdrav duh v zdravem telesu. Pa tudi druge možnosti so: lahko je bolan duh v zdravem telesu in lahko je bolan duh v bolnem telesu. Pred očmi bomo seveda imeli celostno podobo človeka, kot jo je gojil Viktor Frankl (1905 €“ 1997). Ta veliki svetovni psiholog in psihoterapevt je bil zelo znan, dobil je skoraj trideset častnih doktoratov na vseh kontinentih sveta. To pomeni, da je njegova znanost in njegova praksa v resnici nekaj veljala. Celostni pogled na človeka je poudarjal tudi naš veliki mislec in duhovni velikan 20. stoletja, Franklov sodobnik, Anton Trstenjak ( 1906 €“ 1996 ). Naslanjali se bomo torej na Trstenjakova in Franklova spoznanja. Oba sta gledala na človeka celostno, s tem pa sta gledala celostno tudi na njegovo zdravje.

Najprej si zastavimo vprašanja, kaj je človekovo zdravje, kakšna zdravja imamo, kaj mislimo z besedo človekov duh. Ko bomo govorili o zdravju, bomo poleg Frankla in Trstenjaka upoštevali tudi Združene narode; ustanovljeni so bili leta 1945, da bi preprečevali novo svetovno vojno. Leta 1946 je bila v okviru Združenih narodov ustanovljena Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) s sedežem v Ženevi. To je največji svetovni skup narodov in držav, ki ima nalogo, da skrbi za svetovno zdravje. Še danes velja definicija, ki so jo zapisali, namreč, da človekovo zdravje ni samo telesno in duševno, ampak je še marsikaj drugega.

Na inštitutu Antona Trstenjaka, od koder prihajam, se posebej ukvarjamo z antropohigieno, to pomeni, da razvijamo celostni pogled na človeka. Pravimo, da je človek nedeljiva celota, ki jo sestavlja šest razsežnosti. Prva je telesna razsežnost, to je organizem z organi, kar obravnava telesna medicina. Telesno zdravje je velika stvar. Kadar je človek zelo bolan ali pa zelo poškodovan, je hudo. Kaj je pri človeku duševno? V psihično ali duševno razsežnost sodi to, da zaznavamo sebe in svet s čutili. Duševno je čustvovanje, razumevanje stvari, predelovanje informacij, spomin; vse to je zavedno in nezavedno - sanjamo nezavedno, jaz pa zdaj govorim popolnoma zavestno. Če človek zaznava zelo moteno, če recimo halucinira, vidi nekaj, česar ni. Če ima intelektualne, razumske motnje, to je, če ne more dojeti, da je ena in ena dva, če se ne more naučiti pisati, če ima zelo bolna čustva, če mu spomin odpove, kot je v demenci, pri alzheimerju, govorimo o težkih duševnih boleznih. Zato ni duševno zdravje nič manj dragoceno kot telesno. Stari ljudje so vedno molili v čast Sv. Duhu tudi za pravi um in zdravo pamet, za telesno in duševno zdravje. Telesne in duševne sposobnosti in s tem telesno in duševno zdravje in telesne in duševne bolezni imamo skupno z vsem živim svetom, zlasti z višje razvitimi živalmi, ki imajo približno takšen centralni živčni sistem kot mi. Nič telesnega nimamo, praktično nobene telesne sposobnosti, ki bi je ne imela neka žival ali rastlina. In nobene duševne sposobnosti nimamo - imamo večje, nimamo pa kvalitetno drugačne - kot jih imajo delfini, sloni, opice, mačke itd. Ko rečemo zdravo življenje, zdrava prehrana, zdravo gibanje, zdrava čustva, smo še vedno v skrbi za tisti del zdravja, za katerega skrbimo tudi pri mačkah in psih. Človek pa je še marsikaj več.

Več je tretja človekova razsežnost, ki jo je Frankl poimenoval duhovna razsežnost. Kaj pa je duhovna razsežnost? Najprej moram reči, da besedo duhovno uporablja antropologija (anthropos: gr. človek, človeški); to je veda, ki proučuje človeka v vseh njegovih razsežnostih. Uporablja pa jo tudi religija, vere. Antropološki del duhovnih sposobnosti je predvsem človekova zmožnost svobodnega odločanja. Na včerajšnji okrogli mizi je gospa Darinka spraševala goste: ali ste samostojni, ali se odločate sami, ali vodite svoje življenje sami? Seveda svobodno odločanje predpostavlja zmožnost prepoznavanja, razlikovanja. Ko ste mene povabili, da bi govoril na tej razstavi, sem bil zelo počaščen, ampak kljub temu sem se moral najprej odločiti, ali bom odgovoril da ali ne, in vedeti, ali je to dobra ali slaba odločitev. V duhovno razsežnost poleg svobodne odločitve sodita tudi odgovornost za svoje odločitve - za kar se človek odloči, za tisto odgovarja - in vest. Vest je sposobnost usmerjati svoje življenje k dobremu, vedeti, za kaj se je pametno in smiselno odločiti. Vse to je duhovno na antropološki ravni. Na verski ravni pa beseda duhovno pomeni nekaj drugega. Duhovno na verski ravni je to, da verujemo. Na antropološki ravni vemo, ker smo raziskali. Na verski ravni pa verujemo. Verujemo v Božjega Duha, ki je vse ustvaril, tudi človeka in vse njegove zmožnosti, vse njegove razsežnosti. Verujemo v Božjega Duha, ki vse sprejema, vse vodi in ima človeka rad v njegovem zdravju in v njegovi bolezni. Antropološka duhovna razsežnost je torej svoboda, odgovornost, vest. Verska duhovna razsežnost pa je vera in ljubezen. Vera, da pot nekam pelje in da jo od začetka vodi nekdo, ki nas ima rad. To sta dva pomena besede duhovno. V človeški, antropološki duhovni razsežnosti je človek zdrav, kadar se zmore smiselno, pametno odločati, ali pa je zelo bolan, kadar se odloča zelo narobe, hudobno, razdiralno, uničevalno. Govorimo o duhovnem zdravju in o duhovni bolezni. Združeni narodi od 46. leta do danes razpravljajo, da bi v definicijo zdravja vključili tudi pojma duhovno zdravje in duhovna bolezen, ampak se vedno najde kakšna država, včasih so bile to zlasti komunističen države, zdaj so tudi kakšne druge, ki temu nasprotujejo. Zato tega pojma v njihovi definiciji zdravja ni, pač pa je v interpretacijah definicije zdravja Svetovne zdravstvene organizacije ( WHO) vedno mišljena tudi duhovna dimenzija.

Naslednja izmed zelo pomembnih razsežnosti zdravja je socialno zdravje. To je sožitje z ljudmi. Človek ni sam, temveč je vedno med ljudmi; v družini, v službi, v zasebni družbi, v širši družbi. V družbi ima svojo vlogo: dobro, slabo, veliko, majhno. Vse to je socialno, vse to je sožitje. V sožitju so nekateri ljudje tako kleni in zdravi, da jih vsi občudujemo. Lahko veliko naredijo; pomislimo na mater Terezijo, Rogeja Schutcha, pokojnega papeža Janeza Pavla II., škofa Šuštarja, kako so bili socialno zdravi. Kako je iz njih žarelo v sožitju, koliko dobrega so naredili za najbližje in za celo skupnost. To je kleno sožitje, kleno socialno zdravje. In pomislimo na ljudi, ki so socialno zelo bolni; tu gre predvsem za omame in zasvojenosti. V Sloveniji je okoli 200.000 ljudi, ki so zaradi alkoholizma zelo bolni. Telesno zdravje jim peša, tudi duševno zdravje jim peša, njihova duhovna svoboda je zelo okrnjena. Ampak najhujše se zasvojenosti in omame poznajo na socialnem zdravju, na medsebojnih odnosih. Pomislimo na zločince, na tiste, ki so v zaporih. Ti so predvsem socialno bolni. Ne nujno duševno bolni, kriminalci so lahko duševno izredno bistri, socialno so pa zelo bolni, včasih smrtno bolni. Nekatere države, ki poznajo smrtno kazen, jih zaradi njihove socialne bolezni ubijejo. Ker, pravijo, da so tako socialno kužni, da povzročajo toliko zla, da ne znajo temu kljubovati drugače, kakor s smrtno kaznijo. Socialno zdravje ni nič manj pomembno kot telesno zdravje. Nekateri, ki ste na vozičku, nimate zdravih nog, imate pa duševno zdravje, duhovno zdravje, socialno zdravje v sožitju. Vse to je treba upoštevati, če hočemo razumeti, kaj je zdrav duh v bolnem telesu.

Peto zdravje je človekov razvoj. Pomislite, kakšen razvoj je napravil vsak od nas, ki smo tukaj. Zame to pomeni, da je že 62 let od takrat, ko sem bil ena sama celica €“ kakšen razvoj do danes, ko niti ne vem, koliko celic imam, saj stalno nastajajo nove in stare odmirajo. Kakšen razvoj smo naredili med nosečnostjo, v otroštvu, na vseh področjih: telesnem, duševnem, duhovnem, socialnem. Človek se razvija do smrti, do zadnjega trenutka. Tudi razvoj ima svoje zdravje in svojo bolezen. Ljudje rečemo: ta se pa zdravo razvija, zdravo raste, zdravo napreduje. Lahko je invalid na vozičku, lahko je slep ali gluh, ampak razvija se proti cilju, proti uresničitvi projekta človek. Don Mario Pichi, eden največjih genijev zdravljenja narkomanov, je rekel, da največji projekt ni niti uresničitev načrtov za največjo stolpnico niti projekt za polet v vesolje, največji projekt je projekt človek vsakega posameznega človeka. Vsak projekt človek je drugačen. V zgodovini še nista bila dva enaka. Četudi je človek v eni, dveh ali treh razsežnostih bolan, gre lahko v razvojni razsežnosti bolj ali manj premočrtno proti temu, da bo ob koncu življenja njegov projekt človek uresničen. In ko bo umrl, bodo rekli: ta je bil velik človek. Vse, kar je lahko naredil iz sebe, je naredil.

Še šesto razsežnost zdravja imamo, rečemo ji bivanjska, eksistencialna. Po domače temu pravimo smisel. Kot ima človek v telesni razsežnosti potrebo po hrani, v duševni razsežnosti potrebo po informacijah, v duhovni razsežnosti potrebo po svobodi odločanja, v socialni razsežnosti potrebo po odnosih in sožitju, v razvojni razsežnosti potrebo po razvoju, napredku in ustvarjalnosti, tako ima v svoji bivanjski razsežnosti globoko potrebo po smislu. Potreba po smislu je izvirno človeška potreba, s tem pa odločilna energija za delo, doživljanje in uresničevanje smiselnih možnosti življenja. Verjetno je najgloblja od vseh človeških potreb to, da ima tisto kar dela, kar doživlja, kar se z njim godi, svoj smisel. Da ima smisel ta vaša razstava, da ima smisel vsako delo, vsak vbod, vsaka poteza s čopičem, da ni, kot rečejo mladi, vse brez veze. Ali pa kot rečejo stari ljudje: saj se ni nič splačalo. Kadar človek reče, to je brez zveze, saj se nič ne splača, takrat govorimo o bivanjski bolezni. To je bolezen smisla. Bolezen, ko človek živi v neki brezciljnosti, brezsmiselnosti, duhovni praznoti. Ena od posledic bolezni smisla je človekov obup. Obup je huda bivanjska bolezen. Bivanjsko zdravje je upanje, polet, smisel.

2. del

Preleteli smo šest razsežnosti človeka. V vsaki je zdravje in v vsaki je bolezen. S tem smo odgovarjali na vprašanje, kaj je zdravje. Če rečemo zdrav duh v bolnem telesu, nam mora biti jasno tudi, kaj mislimo pod besedo duh. In smo rekli, da, če razlagamo antropološko, je človekov duh sposobnost, da človek sam sebe usmerja, da se steguje za cilji, za vrednotami. Da usmerja svoje življenje tako, da je čedalje bolj vredno, da je čedalje več vredno. Človekov duh je sposobnost, da človek svojemu življenju iz trenutka v trenutek dodaja dodano vrednost: telesno, ko se trudi za telesno zdravje; duševno, ko se trudi za duševno zdravje; duhovno, ko se trudi za čedalje več svobode in odgovornosti, za čim bolj jasno vest, to je za čim boljšo orientacijo, kaj je dobro, kaj je slabo; za sožitno zdravje, ko se trudi iz trenutka v trenutek za kakovostno sožitje; za razvojno zdravje, ko se trudi za kakovosten razvoj, in za bivanjsko zdravje, ko si prizadeva poiskati smisel v vsaki situaciji, pa naj je prijetna ali neprijetna. V Svetem pismu piše: Svetilka vašega telesa je oko. Če je oko svetlo, če je oko jasno, je vse telo svetlo. Oko, svetilka, je pogled naprej, je jasna pot. Človek ima duhovno moč, da more dodati vrednost svojemu življenju, ali bolj strokovno, da uresničuje vrednote. Kako jih uresničuje? Kako človek s svojim duhom, s to svojo izvirno sposobnostjo, dodaja življenju vrednost? Nekaj zdravja ima vsak. Če mu noge ne delujejo, mu morda roke tem bolj. Če mu roke ne, mu pa oči. Če mu oči ne, mu pa ušesa. Če mu ušesa ne, mu pa tip. Če mu pa tip ne, mu pa razum. Če mu razum ne, mu pa čustva. Pri duševno zaostalih razum ne deluje, čustva pa odlično. To se pravi: zdravje je celota. Tam, kjer nekaj manjka, človekov duh nadomesti z drugimi sposobnostmi. Tako smo že skoraj pri odgovoru, zakaj je, če je bolno nekaj telesnega ali duševnega, duh lahko zelo zdrav. Seveda je lahko zdrav, ker z ostalimi sposobnostmi in s pomočjo drugih ljudi, usmerja življenje v tisto smer, da bo na koncu veliki projekt človek zablestel v vsej polnosti.

Frankl pravi, da imamo ljudje na razpolago tri poti, da uresničujemo vrednost življenja. Prva pot je delo, ustvarjanje, od preprostega vsakdanjega dela do vrhunskih znanstvenih in umetniških dosežkov. Ko tako ustvarjamo, dodajamo življenju vrednost in večamo zdravje. Druga pot je doživljanje. Doživljanje je ravno obratno od dela. Pri delu mi nekaj delamo, da spreminjamo svet. Pri doživljanju pa se prepustimo svetu, lepoti narave, umetnosti, glasbe, plesa, slik, filma. Ko se prepustimo tej lepoti, skladnosti, nas to gradi, dodajamo vrednost svojemu zdravju. Frankl pravi, da je pri doživljanju najbolj dragoceno doživljanje drugih ljudi in sebe. Če sebe doživljamo tako, da smo veseli in ponosni nase, če sebe doživljamo pozitivno in če tudi druge ljudi doživljamo pozitivno, pomeni, da se z njimi v ljubezni povezujemo v lepe odnose.

Ampak včasih se zgodi, da ne moremo niti delati niti doživljati lepega. To je tragika: bolezen, huda poškodba, huda krivica, ki jo človek doživi, usodna zmota, ki jo naredi, smrt najbližjih, strah pred svojo smrtjo€Ś Kadar nas zadene ta tragični sklop in vsakega zadene prej ali slej - invalidi dobro veste, kako je, kadar nas tragika zadene do konca - takrat se ne da delati, ne da se ustvarjati, takrat se ne da doživljati. Takrat sta ti dve glavni, prednostni poti do življenjskih vrednot zaprti, začasno zaprti. Takrat je potreben obvoz. Obvoz je po Franklu tretja pot za doživljanje smiselnosti lastnega življenja. Razen Frankla se s tem ni ukvarjal noben drug psiholog ali psihiater. Za tretjo pot Frankl pravi, da ta nikoli nima prednosti, kadar sta prvi dve odprti. Kadar pa sta prvi dve poti zaprti, je obvoz bližnjica do uresničitve človeškega življenja. Obvoz ali tretja pot je stališče do tragike. Kadar človeka zadene tragika, takrat se znajde njegov duh pred prepadom. Vendar ima pred prepadom prej ali slej toliko svobode, da zavzame stališče: ne, ne bom padel noter, šel bom okrog. To pomeni, da sprejme tragiko. To je tisto, kar poudarja Metka Klevišar, ko govori o umetnosti izpuščanja: da človek odpre dlan in izpusti iz rok vse tisto, kar je prej držal v njej. Da se je sposoben posloviti od tistega, kar mu je drago, in sprejeti nove razmere kot izziv. Roko pa sproži drugim ljudem v prošnji: pomagajte. Frankl, ki je doživel in preživel štiri koncentracijska taborišča - bil je Jud - je napisal knjigo z naslovom Kljub vsemu življenju rečem da. To je kljubovalna moč duha, to je tretja pot, obvoz do vrednot v življenju, do vrednega življenja, do uresničitve življenja takrat, kadar so normalne poti življenja, to sta zlasti ustvarjanje in doživljanje, blokirane. Ta obvoz, kadar ga človek sprejme, ker ni druge poti, je bližnjica do največje človeške uresničitve. Dokler dlani ne odpremo, ne more nihče seči vanjo, pravi Metka Klevišar. Kdor tega ne zmore, tisti ostane s stisnjeno pestjo jeze nad sabo, nad svetom, nad Bogom, v zavisti nad ljudmi, ki niso doživeli te krivice, ki niso doživeli te bolezni. Takrat je v bolnem telesu še bolj bolan duh in tragika je še hujša.

Vsi smo odvisni drug od drugega. Nismo neodvisni. Ta iluzija druge polovice 20. stoletja, da smo ljudje neodvisni, ta ideal neodvisnosti, to je ena največjih zablod zahodne kulture zadnjih 30 let. Ljudje smo v temelju odvisni drug od drugega. Pa ne samo drug od drugega, tudi od hrane, zraka itd. Hvala Bogu, da smo odvisni. Samo od nekaterih stvari ne smemo biti odvisni, od škodljivih: od alkohola, drog, iger na srečo€Ś Če drugače ne, smo drug od drugega usodno odvisni, preden se rodimo in v otroštvu. Otrok je odvisen od staršev in okolice na milost in nemilost. In ko bomo v starosti nemočni, bomo spet odvisni od drugih. Če človek doživi bolezen, invalidnost, hudo tragiko v mladih ali v srednjih letih, ko je na višku svojega življenja, se znajde pred križiščem prej, kot bi se znašel tam, če bi se zdravo razvijal. Če bi prej ne doživel nesreče in invalidnosti, bi prišel na križišče pri svojih sedemdesetih ali osemdesetih letih, ko bi nazadnje moral izpustiti svoje sposobnosti in reči: pomagajte, da bomo lepo živeli, kajti zdaj gremo proti koncu. Čez dvajset let bo v Evropi dvakrat več starih ljudi, kot jih je zdaj. Evropa bo en sam dom za stare. Muslimanski svet ima manj kot 10 odstotkov ljudi starih nad 60 let, mi jih bomo imeli takrat 40 odstotkov, to velja za Slovenijo in Evropo. Takrat bo moral vsak star Evropejec reči to, kar je že rekel vsak invalid, ki razstavlja na tej razstavi: kljub vsemu rečem življenju da . V tem primeru bo v starem in onemoglem telesu zdrav duh, in tak človek je prijeten starček. Invalidom, ki presežejo svojo invalidnostno tragiko na tej duhovni ravni, da zanje velja, da je zdrav duh v bolnem telesu, se ni treba bati staranja, ker so vse naloge, ki človeka čakajo za kakovostno staranje, opravili morda že pri dvajsetih letih. Seveda tega nikomur ni privoščiti. Tudi to velja, da kdor skuša živeti tragiko, kadar je ni, ta je bolan, morda je mazohist. Tudi to je bolezen. Kadar pa se človek sreča s tragiko, z boleznijo, z invalidnostjo, s krivico, ali s čim drugim, kar ga lomi pred prepadom, pa poleti in reče življenju da s kljubovalno močjo duha, ta ima zdrav duh v bolnem telesu. Ta je vzornik za vse ljudi. Kajti vsi ljudje, če ne prej pa v starosti, prispemo na isto križišče.

Prof. dr. Jože Ramovš

(po zvočnem posnetku pripravila Zlatko Novak in Darinka Slanovec)

Lokacija: